1. PE polietilen
Polietilen je termoplast, polimeriziran z etilenom. Je netoksičen, brez vonja, podoben vosku in ima odlično odpornost na nizke temperature in kemično stabilnost.
Polietilen običajno delimo na polietilen nizke gostote (LDPE), polietilen srednje gostote (MDPE) in polietilen visoke gostote (HDPE), njihove uporabe pa so različne. LDPE se običajno uporablja za proizvodnjo lahkih izdelkov, kot so filmi in vlakna, in ko gre za proizvodnjo brizganih cevi, se običajno uporablja HDPE ali MDPE.
PE cevi so običajno črne in se običajno uporabljajo za transport hladne vode.
Pri izdelavi cevi je zaradi slabe toplotne obstojnosti polietilena le-tega v nekaterih zahtevnejših situacijah (kot so ogrevalni sistemi) potrebno modificirati, zato sta tu PE-RT in PE-X.
PE-RT se nanaša na toplotno odporen polietilen. Sprejema metodo kopolimerizacije etilena in oktena za izboljšanje toplotne odpornosti PE z nadzorom števila in porazdelitve stranskih verig za pridobitev edinstvene molekularne strukture.
PE-X se nanaša na zamreženi polietilen. Zamreženje spremeni linearno makromolekularno strukturo polietilena v tridimenzionalno mrežno strukturo, s čimer se izboljša njegova toplotna odpornost in odpornost proti lezenju. Zamreženi polietilen ni termoplastičen in ga ni mogoče lepiti z vročim taljenjem. Trenutno tržen PE-X vključuje PE-Xa, PE-Xb, PE-Xc. Treba je omeniti, da se a in b tukaj ne nanašata na razred izdelka A ali B, ampak sta v reakciji navzkrižnega povezovanja. Uporabljene metode so različne.
PE-RT in PE-X se pogosto uporabljajo kot cevi za talno ogrevanje.
2. PVC polivinilklorid
Polivinilklorid je eden najbolj razširjenih plastičnih izdelkov.
Polivinilklorid je slabo odporen na svetlobo in toploto. Razgradil se bo, da bo proizvedel vodikov klorid pri temperaturah nad 100 stopinj ali po dolgotrajni izpostavljenosti sončni svetlobi in nadaljnji avtokatalitični razgradnji, kar bo povzročilo razbarvanje in zmanjšane mehanske lastnosti. V praktičnih aplikacijah je treba za izboljšanje toplotne in svetlobne stabilnosti dodati stabilizatorje. Izbira stabilizatorja je ključ do njegove kakovosti in varnosti.
Razlika med mehkim in trdim PVC-jem je v prisotnosti ali odsotnosti plastifikatorjev. Mehki PVC vsebuje plastifikatorje. Na splošno se uporablja za tla, strope in površine usnja ter ima slabe fizikalne in mehanske lastnosti.
Trdi polivinilklorid (PVC-U) nima dodanega mehčala in se običajno uporablja za izdelavo cevi. Najpogosteje uporabljene so drenažne cevi in elektro ohišja. Cevi iz PVC-U na splošno niso povezane z vročim lepilom, temveč z lepilom.
Zgoraj so predstavljene nekatere običajne plastike, ki se uporabljajo za izdelavo cevi. Poleg zgoraj navedenih materialov obstajajo tudi drugi materiali, vendar niso široko uporabljeni, najpomembnejši pa so zgoraj navedeni materiali.
